Les Deux Alpes - tretji dan

Vedno bolj utrujen, se zbujam vedno pozneje... Lepo vreme je danes še zdržalo, za jutri pa je napovedano poslabšanje. Pogled v hrib pred apartmajem je vseeno napovedal lepo smuko.


Razgledi so prelepi.


Zdaj pa nazaj večerjat, potem pa me bo najbrž kar kmalu zmanjkalo...

Les Deux Alpes - drugi dan

Zjutraj je bilo težko vstati. Pomanjkanje kondicije naredi svoje. Vsi smo bolj kot ne popadali v postelje. Lepe smuke pa kar noče biti konca. Priporočam vsem.



Sem si pa vzel čas in po progi Le Diable odsmučal navzdol do apartmaja. Počasi se tudi kam pride...

Les Deux Alpes - prvi dan

Krasno vreme. Sonce. Šli smo v hrib. Prvi padli...


Pivo na 2600m nadmorske višine...


Smučal sem najvišje doslej. Pogled z ledenika na 3400m nadmorske višine je bil lep.


Na poti navzdol se daleč spodaj vidi tudi vasica Les Deux Alpes...


Tako sem si vedno zamišljal smučanje. Sonce, ne preveč mraz, brez vetra, pa da proge ne zmanjka po dveh minutah.

Pot v Les Deux Alpes

Malce pozno, ker v apartmaju ni internetne povezave....

V petek ob enajstih smo se odpravili na pot. Ne ravno najboljši začetek v snegu. Do mejnega prehoda Fernetiči smo prišli po treh urah vožnje/stanja na cestah. Dosežek. Po Italiji je šlo lepo, ker je samo deževalo. Čez prelaz v Francijo je pa spet snežilo, razmišljali smo celo o snežnih verigah, ampak se je izteklo normalno. Na cilj smo prišli malce po poldnevu v soboto. Do apartmaja seveda ne, ker smo ključe dobili šele po peti popoldne. Skratka, tri četrt dneva... Pa snežilo je.

Sobota zunaj

Letošnji »Britof tour« je bil precej krajši. Šli smo samo do Mokronoškega pokopališča, potem mimo Drečjega Vrha do Roj pri Trebelnem, kjer žlahte ni bilo doma, do pokopališča v Štatenbergu. Skozi Ornuško vas do Trebelnega gre pot navkreber. Slike pa so nastale ob poti od Trebelnega proti Debencu.




Lep dan je bil. Dolenjska je lepa. Sploh, če je družba prava.

Vogel

Po štirih letih sem spet privlekel svoje MBX »sulice« iz omare, ker smo šli smučat na Vogel. Bili smo sicer pozni, saj smo prišli z gondolo na Vogel komaj ob pol deveti. Je bilo pa izredno lepo. Res se splača. Če zamudiš tistih par uric zjutraj, ti je lahko samo žal. Sploh ker je bil res lep dan. Sonce je bilo, kot se ga vedno spomnim z Vogla.





Vse slike sem posnel od Orlove glave proti Šiji. Mraz je bil pa kar pravi, saj je pena na pivu zmrznila.

Nisem si mislil, da bom na snegu spet užival. Krasno je bilo.

Voda na Pohorju

V nedeljo smo bili zmenjeni za izlet na Pohorje. Pa so si nekateri premislili tik pred zdajci. No, takšne stvari nas ne zmotijo, je bilo pa vsaj sendvičev in pit za celo pojedino.

Razlog za izlet je bil pa malce hecen. Želel sem si spet videt kraj, kjer nas je pred 15 leti sredi poletja ujel sneg na Pohorju in smo dva dneva zmrzovali v šotorčku.

Cesta od Zg. Doliča do Vitanj je kar lepa, od Zreč do Rogle je bila pa cela vrsta avtomobilov. Na Rogli pa več avtomobilov in ljudi kot sredi največje smučarske sezone. Mimo Koče na Pesku in Mašin žage po dobri makadamski cesti, je avto lepo peljal do prvega postanka ob Ribniškem jezercu.


Ob malici v miru so se čez jezerce premikale povsem majhne račke in raca, ki je nanje pazila. Miru je bilo sicer čez nekaj časa konec, ker so prispeli precej glasni ljudje. Pobrali smo šila in kopita ter se odpeljali čez Osankarico do Falskega ribnika. Menda se mu reče tudi Tiho jezero. Tukaj smo bili sicer pozni, tako da je bil najlepši kotiček ob jezercu že zaseden, pa ni bilo hudega, ker smo se jim umaknili s pogleda in našli zase primeren kotiček.



Nazaj grede nas je pa pral dež.

PS. Je v Vitanjah kaj čudnega v zraku? Nobene druge radijske postaje, razen ARS, se ne sliši tam. Še Ognjišča ne, kar je zelo zelo čudno. >:D

V Malago

Šele danes sem si kolikortoliko opomogel. Včeraj smo namreč ob štirih zjutraj odšli iz Ljubljane z avtom do Benetk. Ob osmih smo odleteli proti Madridu, kjer smo nekaj časa občudovali en del velikanske terminalske dvorane.


Ujeli smo še nadaljni let od Madrida do Malage. Po dvajsetih minutah vožnje s taksijem smo prispeli v Sunset Beach Club, kjer sem malo po četrti uri popoldan končno prišel v svoj apartma s pogledom.


Šli smo pogledat še okolico potem pa sem malce čez osmo zvečer zaspal, kar pomeni, da sem bil buden 38 ur, saj sem se zbudil v petek malce čez šesto uro zjutraj.

Krog po Koroški

Lep dan za izlet je bil. Iz Velenja skozi Mislinjo, Slovenj Gradec in Kotlje do Ivarčkega jezera.


Naprej pa skozi Ravne na Koroškem, Prevalje do Mežice in Črne na Koroškem. Tam sem se zanesel na svoj nos, ker v avtu nimam nobenega poštenega zemljevida Slovenije več. K sreči sem se odločil pravilno in čez Sleme

skozi Zavodnje, malce mimo Topolšice, skozi Gaberke in Škale nazaj v Velenje. Vsega skupaj komaj 110km.

Sem se pa parkrat vprašal, čemu jaz skrbim za zdravje idiotov na dvokolesnikih, ki pridrvijo skozi ovinek nasproti s kolesi na črti in glavo globoko na mojem pasu.

Letališče na Koroškem

Prelep dan se je naredil, kot nalašč za izlet. Slovenjgraško letališče je bilo povsem v soncu.
Promet na stezi je bil precejšen, tudi tri letala so čakala na vzlet. Videti je bilo tudi štiri zmaje.





No, letalskega modelčka pa nisem preizkusil, ker v avtu pač nisem imel šestih AA baterij.

Čudna pijača

V Dobrni naročiš scotchcream in dobiš tole...



Whiskey s smetano, zraven pa ogromno ledu v tem majhnem kozarčku s tankim pecljem.

Kijev - drugo brušenje pet

V soboto smo šli spet na izlet po Kijevu. Spodnji sliki sta bili narejeni na istem nadvozu v Pečersku.



Pečersk je sicer elitni predel, kjer so spredaj parkirani tudi Bentleyi in RR in se na veliko gradijo luksuzna stanovanja.



Šli smo si ogledat spomeniški park 2. sv. vojne in seveda znameniti kip iz nerjavečega jekla.




Potem smo se z metrojem vrnili v center, ker sem hotel videti »Velika Kijevska vrata«, ki jim je Mussorgski dodelil del svojih »Slik z razstave«. Mimogrede smo našli še drugo Opero.


Znamenita Zlata vrata.

Dostop do metroja

Našemu hotelu najbližja je postaja Universitet, zraven so tudi fakultete (medicinska,...), kar pomeni, da je polno lepih študentk... ampak to je že druga zgodba ;).

Je pa zadeva precej globoko pod zemljo, saj kljub zelo, zelo hitrim tekočim stopnicam, potovanje navzdol kar traja. Je pa pot primerna za opazovanje lepih Ukrajink, ki gredo v nasprotno smer. ;)

Pogled z balkona

Tole je pa edini omembe vreden pogled z balkona moje sobe. Sem namreč samo v šestem nadstropju, je pa res, da je pogled z restavracije na vrhu hotela Експрес (16. nadstropje) precej lepši.

Vidi se križišče bulevarja Tarasa Ševčenka in ceste Kominterna, ki pelje proti železniški postaji v ozadju. Še pogled podnevi.

Kijev - prvo brušenje pet

Je lepo mesto. Veliko. Z voznim parkom, ki ga v Sloveniji ni nikjer. Prevladujejo Mercedesi in Lexusi. Pa Chryslerjevi C300. Prav vsi pa imajo zatemnjena stekla.


Slika zlatega angela na glavnem mestnem trgu Meidanu ob Hrečatiku, ulici, ki jo vsak vikend zvečer kar zaprejo za promet in postane sprehajališče.


Pogled na Meidan pod angelom.

Seveda se pa najde tudi kaj lepšega.

Cerkvica iz 12. stoletja.


Cerkev v muzejskem kompleksu nad Dneprom, ki pa so živi muzej, saj so v »uporabi«.


Tukaj pa smo končali prvi sprehod po Kijevu v ponedeljek, ko nam UkrTelekom ni pustil delat in smo ponedeljek preživeli kot turisti.

V ozadju se vidi tudi kip »Matere Domovine«.

Lenoba

Zadnje dni se počutim tako kot črni maček na sliki.


Sploh se ni zmenil za mimoidoče in tudi praznovernim ni povzročal problemov. ;)

Ni bolnišnična hrana

Če se že testira bodoče novo vozilo, ga je potrebno tudi na nemestnih vožnjah. Za to je pa vsak izgovor dovolj dober.

Za predjed po moji želji kombinacija kalamarov, sipe s česnjem in rakcev z ješprenjem, bučkami in papriko, ki pa je nisem pojedel.


Kljub vročini je prijala ribja juha z nekaj morskimi dodatki.

Potem je pa gospodar prinesel tole čudno zadevo. :D


Je pa potem na krožniku tale brancin v soli zgledal in dišal precej mamljivejše.


Ker pa si moram vedno odpikat piko na i, sem požrešno naročil še skutino strjenko in pa semifreddo s kavo in mascarponejem.


Ne morete si misliti, kako je bilo jesti takole zunaj, na verandi v senci z rahlim vetričem, ne pa kot sem napisal tu

Bil sem prvič, a sploh ne zadnjič. Kuhajo pa vsak dan razen v torek in sredo. Na Ospu se ve,v gostilni Majda.